Začelo se je nekaj let nazaj z iskanjem ene fotografije v lastnem, zelo polnem arhivu fotografij. Arhiv vsebuje več deset tisoč fotografij. Je dobro urejen, a tiste fotografije še vedno nisem našla. Sem pa spotoma v posebno mapo shranjevala vse fotografije, ki so izžarevale živost, iskrenost, spontanost. Ko sem jih imela na kupu, mi je postalo jasno, da so vse moje najljubše fotografije po svoji naravi dokumentarne. Nastale so brez gledanja v kamero, brez poziranja. Nastale so takrat, ko sem bila kot fotografinja najtišja in najmanj opazna.