Najboljša lokacija za družinsko fotografiranje
Vem, da obstajajo seznami in gredo nekako takole:
Tivoli
Koseški bajer
Cerkniško jezero
Piran ali Portorož
staro mestno jedro Ljubljane, Maribora, Škofje loke, Radovljice …
Vse te lokacije in mnogo drugih je krasnih. Povsod se najdejo “fotogenični” kotički, kjer lahko nastanejo fotografije vredne spomina. Ampak prostor, ki za vašo družino predstavlja bazo, je vaš dom. Vaša hiša in vrt, stanovanje in park za njo; to je prostor, ki je najbolj nabit s spomini in s stvarmi, na katere bodo leta pripopana vaša in čustva vaših otrok.
Tole spodaj je ena izmed prvih, če ne celo zares čisto prva fotografija, ki sem jo posnela z nekim analognim fotoaparatom. Prva stvar, ki jo opazim, je ta, da očitno nisem znala risati, haha. In pa to, da sem takrat že naredila licenco za Jahača 1. To je bil tudi čas, ko je bil Ris (moj konj, ne moj moj, ampak konj, s katerim sem se najbolje ujela) še nepoškodovan. In čas, ko sem pred Namo po treningu jazz baleta v Kazini hodila po nalepke, na katerih so bili konji (edini album, ki sem ga napolnila od prve do zadnje nalepke). Takrat sem verjela, da bom veterinarka in imela svoj ranč s konji, ki bodo spuščeni in veliko jih bo in na ranču bodo tudi ostale živali in ogromno jih bo. To so bile moje sanje.
To je bila moja otroška in najstniška soba. Tukaj sem živela dobrih deset let, pisala pesmi (prvo sem napisala prav na tej postelji), jokala, sanjala, se učila, se ure in ure pogovarjala po prenosnem stacionarnem telefonu (račun za telefon je bil enkrat več kot 10.000 SIT, nisem pozabila očetove jeze ;)).
Moja otroška soba (tik preden na steno pridejo plakati iz Pila, Smrklje in Bravota).
Če pomislite na fotografije, na katerih ste vi in vaši starši, kaj iščete na njih? Jih sploh imate? Jaz sem med našimi našla redke, ki niso nastale na “pomembnih” lokacijah. Torej tiste, ki bi mi pokazale, kako je bilo zares živeti v zelo majhnem stanovanju sredi Ljubljane. V prvem, drugem, tretjem in potem v vrstni hiši v kraju nedaleč od prestolnice. Želim si, da bi jih imela. Razumem pa tudi, zakaj jih nimam.
Dokumentarna družinska fotografija prostora ne izključuje. Stvari niso moteči faktorji, ki bi jih bilo treba pospraviti, ampak so kontekst.
Družinsko fotografiranje na domu
Dom je prostor, ki je tesno povezan z mnogimi občutki, ki jih imamo glede lastne družine. Stvari, ki so nas obkrožale v tistem času, imajo težo, nosijo zgodbe in zato se v družinski dokumentarni fotografiji stvari ne umika ali pospravlja v omare, temveč se jih pusti, ker so kontekst vaših življenj.
Fotografiranje na domu je tudi precej preprosto. Nikamor vam ni treba. Ni treba pospraviti niti si umiti las, če pač nimate časa. Ali pa si jih umijete, ko sem tam (kot si jih je Lea). Fotografiranje se lahko izvede kadarkoli (čez teden ali vikend). Ni treba posebej planirati. Stavit grem, če se jutri zmenimo pri vas doma, bodo fotke točno takšne, kot morajo biti. Polne vaše družinske energije, povezanosti in vam lastnega kaosa :).
Jutranja kava in zajtrk za jedilno mizo in na stolih, kjer sta napisani njuni imeni.
Doma se zgodi veliko; dotiki, poljubi, interakcije, pospravljanje, pogovori. Predvsem pa je način, kako ste skupaj, popolnoma drugačen, kot bi bil nekje zunaj.
Soba (na fotografiji zgoraj) že čez nekaj časa več ne bo takšna, kot je na tej fotografiji. Fant rad riše, zelo rad je sam (preden sem vstopila, sem ga vprašala za dovoljenje, se razume), kjer v miru ustvarja in razmišlja. Nekaj mesecev nazaj se je učil senčiti svoje slike, morda se zdaj uči kaj drugega, morda zdaj več ne zagrne zaves in prižiga svetilke, morda so zavese zagrnjene ves čas. Na mizi je bila takrat full face čelada, na mizi je bil simpatičen šilček in ob njem slika vaze in jabolka.
Kako se pripraviti na družinsko fotografiranje na domu?
Priprave so lahke in ne vzamejo niti minute. :) Naj ponovim: ničesar vam ni treba narediti. Ne kupujte novih ujemajočih oblačil, ne pospravljajte, ne potrebujete nove frizure (niti umitih las, če vam ni do tega), lahko nosite karkoli vam paše in ste, kakor pač ste. Če sem z vami krajši čas, je dobro le to, da se pred tem slišimo in se pogovorimo o vašem vsakdanu, da najdemo čas, za katerega se nam skupaj zdi, da bi lahko ponudil največ vaših interakcij, torej, čas, ko lahko ujamem vaše izraze, občutke in povezanost.
Doma se lahko zgodijo takšni nenadejani trenutki povezanosti. Ob tem pa imamo na strani fotografije se različne zobne paste (kako ne; v tej družini je 6 članov).
Starševstvo ni lahko. Terja fizično in psihično trdnost (a ne trdnost tiste vrste, ki preraste v neobčutljivost), ki je pogosto skrita za zidovi prostora, kjer živimo. Hkrati pa je ravno ta težkost starševstva tisto, kar me zanima in o čemer bi želela pripovedovati drugače, kot se pogosto pripoveduje. Dom je mesto (če je to varen prostor, kot bi moral biti), kjer se lahko smejite do solz ali pa sploh ne. Ali pa pač samo jokate, vse okej. Štekam. :)
Čas opoldanskega počitka. Zavese se bodo zagrnile in dva para lepih oči se bosta spočila. Še nekaj poljubov na čelo in “lahko noč”.
Ponavljam se, vem, ampak dom je prostor, kjer ste vi lahko najbolj “vi”. Okoli vas so stvari, ki bodo čez leta o vas (in o času, v katerem smo živeli) povedale ogromno, za vaše otroke pa bodo predstavljale direkten skok v preteklost, ki se jo bodo, upajmo, želeli spominjati. ❤️
Dokumentarna družinska fotografija največ da, ko lahko pride najbližje. Dom je prostor, kjer je takšno bližino najlažje doseči.