Pred blok, v katerem živi Lea z družino, prispem okoli sedmih zjutraj. Lea je budna že dobro uro, pričaka me s kavo. Otroka v pižamah sedita na kavču in gledata Brino. To ne traja dolgo (kaj pa traja dolgo, ko sta okoli tebe otroka, stara 2 leti in pol? 😉) in že po hodniku podita avtomobile, hip za tem pa se odločita, da bosta izdelovala papirnata letala.

Povsod se najdejo “fotogenični” kotički, kjer lahko nastanejo fotografije vredne spomina. Ampak prostor, ki za vašo družino predstavlja bazo, je vaš dom. Vaša hiša in vrt, stanovanje in park za njo; to je prostor, ki je najbolj nabit s spomini in s stvarmi, na katere bodo leta pripopana vaša in čustva vaših otrok.

Z vsakim nadaljnjim dokumentarnim družinskim fotkanjem mi je bolj jasno, kako lepo je to početi in kakšno vrednost ima. Tokrat sem se z družino družila ob peki štrudlja (domače testo!), v katerega so pozabili dodati sladkor, bila v otroški sobi, kjer so iskali fluorescentno rumene kocke, in sledila smrdljivcu na prostost. ;)

Družinsko dokumentarno fotografiranje traja dlje časa in se tekom leta ali let ponavlja, da lahko v nekem izbranem obdobju zares nastane dokument vaše družine, dokument preteklega časa. Pomembno je, da z vami in vašimi otroki vzpostavim odnos, ki je sproščen in ob katerem se čez čas počutite domače in neobremenejno.