Dokumentarno družinsko fotografiranje: Rudnik
Polona je bila tista punca na naši gimnaziji, ki sem jo zelo rada srečala. Nasmejana, polna energije, pripravljena na druženje, pogovor, lepo besedo, objem in nasmeh. Po gimnaziji nisva ostali v tesnejših stikih, a sva si, kadar je tako naneslo, preko skupnih znancev poslali prijazne pozdrave. Če sem se spomnila nanjo, sem ob tem vedno pomislila tudi na delfine, saj je Polona že več kot 20 let aktivna v društvu Morigenos, ki “od ustanovitve izvaja več projektov na področju znanstvenega raziskovanja, izobraževanja, ozaveščanja javnosti ter varstva morskega okolja.”
Ko je bila Polona izžrebana za brezplačno dokumentarno družinsko fotografiranje, še nisem vedela, da s svojo družino živi nedaleč stran, da je njen L že velik fant, in da je že nekaj let zaposlena v Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje.
Ko sem tekom fotografiranja poslušala, s kakšno energijo je letos v okviru društva ZRIPS vodila projekt Igrajmo se, spoznajmo se, sem se spomnila na čas, ko sva se pogosteje srečevali. Takšen je človek, ko dela, kar ima rad in ko dela tisto, v kar verjame. Lepo jo je bilo spet poslušati in čutiti njeno veselje. Tega se človek naleze. 🥰
Ob prihodu na njihov dom je bil L že sestradan. Komaj je čakal, da zapiska pečica. Ko so jedli, sem sedela na kavču blizu in se z njimi pogovarjala ter tu in tam naredila kakšno fotografijo.
Ne verjamem, da bom kdaj izpeljala družinsko fotografiranje, ne da bi vmes kdo postal lačen (do sedaj imajo prav vse družinske galerije fotografije rok, ki s priborom ali brez nekaj nosijo v usta 😀):
L in R sta imela delo. Morala sta pripraviti vrvi za taborjenje: jih prerezati in na koncih osmoditi, da se ne bi razparale. To je bila prva reč. L je potem prosil, če bi smel odigrati “samo malo NHL-a”, potem pa se bodo odločili, kaj naprej. Prošnja je bila uslišana, če bo pred tem pripravil še nahrbtnik za plavanje, ki ga je čakalo naslednji dan.
Spoznala sem tudi zelo sramežljivega Pakija in uspela je spodnja fotografija. Obožujem, kadar imam možnost ujeti tak trenutek stika med skrbico in domačo živaljo. Ta fotka mi je res všeč (njegov rep, odprt gobček, Polonina roka in izraz na obrazu). Ta fotografija je tudi “navdihnila” moj reel o hišnih ljubljenčkih.
Potem je bilo dolgčas in odločitev, kaj bodo počeli, še ni bila soglasno sprejeta.
Ravno “dolgčas” je ustvaril možnost za mojo najljubšo fotografijo njihove družine. Vse je tako prav na tej fotki. Okej, sem pristranska, ampak ujeti trenutek povezanosti in ljubezni je največ. 🥰
Odločitev je bila, da ne bodo igrali kart, ampak da gredo na igrišče. In to v takšnih nogavicah. Absolutno podpiram!
Med igro ni bilo šale, L je igral zares, R tudi. Polona je nekaj časa opazovala, kasneje se jima je pridružila. Sama sem ostala blizu (na sredi igrišča in upala, da me žoga ne bo zadela — ne bi bilo prvič 😀🏀) in uživala v njihovi interakciji in smehu.
Končam objavo s trenutkom, za katerega sem tako vesela, da sem ga ujela. Včasih je zgolj hipec, ki zaokroži odnos, in ta fotografija je ujela točno ta hipec. Obožujem to fotko. ❤️