Dokumentarno družinsko fotografiranje: Maribor
Ko Leo pred leti prvič vidim, ima v rokah violino in pred sabo mikrofon. Nosi kavbojke in širšo majico z dolgo ogrlico. Je del banda Lybra, ki nastopa nekje v Logatcu. Nekaj tednov po tem nastopu jo spoznam, spoznam tudi njenega brata Jureta, ki igra kitaro, pevko Nino Virant, bobnarja Gašperja Kržmanca. Po prvem nastopu jih slišim igrati še nekajkrat, všeč so mi.
Z Leo se je že takrat krasno pogovarjati, ima ogromno zanimanj in znanj. Ima široko srce, krasen nasmeh in odličen smisel za humor. Pogovor z njo zlahka steče in med nama se ustvari drobna vez, ki naju vodi do tega srečanja.
Pred blok, v katerem živi Lea z družino, prispem okoli sedmih zjutraj. Lea je budna že dobro uro, pričaka me s kavo. Otroka v pižamah sedita na kavču in gledata Brino. To ne traja dolgo (kaj pa traja dolgo, ko sta okoli tebe otroka, stara 2 leti in pol? 😉) in že po hodniku podita avtomobile, hip za tem pa se odločita, da bosta izdelovala papirnata letala.
Letala poskusita zložiti sama in jih nameravata poslati čez mansardno okno v svet (pa se njuna mama ne strinja 😊). Potem se lovita po kavču, mečeta igrače, da se vse praši, se prepirata, se razumeta, se drug drugemu skrivata za zavesami. Uživam, ko fotografiram njune interakcije. Svet se tudi zunaj njihovega doma zbudi, sonce močno sveti in barve postajajo bolj žive, zvoki vse glasnejši.
Z nočnega snemanja se vrne tudi Petja (ura je 9:07). Čas je za zajtrk. Otroka sta zadovoljna z rogljički, Petja in Lea imata nekaj časa zase, potem pa miza postane igrišče, drobtine na hlačah, drobtine na podplatih, drobtine vsepovsod.
Točno to je fora dokumentarnega družinskega fotkanja. Vem, da se ponavljam; ampak življenje, kot je, in prostori, v katerih družina prebiva, so tisto, kar bo čez leta nosilo toliko vrednosti.
Ko je ura nekaj do desetih, gremo v park, kamor se Lea in Petja s fantoma pogosto odpravita (nobenih “fancy” lokacij), gremo tja, kjer se fanta učita plezati, spuščati po toboganu, kjer kopljeta po mivki in tekata po travi. Sonce je visoko in močno in obožujem to “harsh” svetlobo, močne sence, sončna očala in divje barve.
Ne vem, kaj na tej fotki mi je ljubše:
napis na majici,
posmrkan robček, zatlačen v zadnjem žepu kavbojk,
I ❤️ NY nogavice (Lea je pet let živela v NYC),
način, kako drži prstke stran od majice, ker so umazani od omake,
njegov pogled in špageti v ustih.
Okej, težko rečem, katera fotka je moja najljubša, ampak tale za jedilno mizo je gotovo v “fav” selekciji. Vse te roke, ki nekaj počnejo, otroška igra, ko poješ malo, pa je dovolj, in ni treba več in se pač lahko igraš, da so špageti črvi.
Pred meseci sem spoznala punco, ki ne mara špagetov ravno zaradi tega, ker jo spominjajo na črve. Do sedaj se mi ni zdelo tako, ampak v tem kozarcu so res videti precej črvasti. Haha. Obožujem Lejin izraz, ker - ja - ni vedno (oz. pogosto ni) lahko biti mama. Ta fotografija me spomni na toliko trenutkov, ko sem morala globoko izdihniti in počakati, da bo to, kar sta počela moja otroka, minilo.😉
Če dokumentarna družinska fotografija kaj zmore, zmore tole. Ujeti kaos in na obraz narisati nasmešek. To je to. Obožujem. ❤️❤️❤️
Fotografiranje se zaključi, ko se je Petja poslovi (gre nazaj na snemanje) in otroka zaspita. Z Leo še nekaj časa sediva na kavču in se pogovarjava o začetkih materinstva, tesnobi, hormonih, umetnosti, delu etc. Pogovor mi bo ostal v spominu in se veselim naslednjih. ❤️
Po zapisu te objave čutim hvaležnost; ne le, da sta me Lea in Petja (ter otroka, se razume) sprejela v svoj dom, temveč tudi za njuno absolutno zaupanje. V resnici je za dokumentarno družinsko fotografijo potrebno imeti tudi pogum. Namreč ideje, na kakšne načine, naj bomo starši in/ali družina, so precej močno zasidrane v nas. Če so okoli nas pastelne podobe in retuširane fotke vedno veselih ljudi, se lahko resnično življenje zdi too much. Zato čutim hvaležnost, ker sta mi pustila tako blizu in mi dovolila nekaj tega “kaosa” deliti tudi z vami.