DOKUMENTARNA DRUŽINSKA FOTOGRAFIJA: ŠTRUDELJ

Če nekdo začne dan tako, da palačinko ugrizne na sredini, potem bom to hotela fotografirati. Bilo je sobotno dopoldne v januarju, zunaj je bilo oblačno vreme in rahlo je deževalo. Iz gramofona se je slišal komad Psycho Killer skupine Talking Heads. Otroka sta bila še v pižamah, ko sta jedla zajtrk, in naredila sem nekaj prvih fotografij.

Že pred srečanjem smo se zmenili, da bo skupna dejavnost današnjega dopoldneva peka jabolčnega štrudlja (tako priprava testa kot nadeva). Ko je testo počivalo, je bil čas za to, da se otroka preoblečeta, Mina popije kavo in Martin pogleda nekaj izmenjav de Zandschulpa in Đokovića na turnirju Australian Open.

Nekaj dni pred srečanjem sva z Mino govorili o fotkanju, to je nekaj, kar je običajno — da se slišim z družino, h kateri sem namenjena. Potrdili sva čas začetka fotografiranja in se pogovorili o izbiri skupne dejavnosti. Ko mi je povedala, da se je Martin odločil, da bodo skupaj pekli štrudelj, sem bila vesela, ker vem, kako posebno mesto ta sladica zaseda v njihovi družini. Ni šlo zgolj za eno izmed dejavnosti, ampak dejavnost, ki se je prenesla z dedka na sina in se bo morda nekoč prenesla tudi na fanta, ki danes je palačinke tako, da začne na sredini, ali pa na tistega drugega, ki sedi na stolu kot žabica.

Družinsko fotografiranje je lahko marsikaj. Na misel mi pridejo portreti v studiu ali fotografiranje v naravi ob sončnem zahodu. Mislim, da veljajo vsi načini, na katere želijo ljudje ohraniti svoje spomine. Verjamem, da je najpomembneje to, da se za eno od teh možnosti sploh odločijo. To prepričanje izhaja iz tega, da je življenje nepredvidljivo in so stvari lahko hitro popolnoma drugačne — in takrat je to, kar nam je ljubo (ali kdor nam je ljub), lahko na različne načine daleč ali nedosegljivo. Fotografija ima včasih možnost vrniti ne samo podobe, temveč tudi občutke in vonje in zven smeha.

Moje navdušenje nad dokumentarno družinsko fotografijo je raslo postopoma skozi leta. Od začetka me je begalo vprašanje: kako je mogoče, da ravno te fotografije, na katere se nihče ni pripravljal, v meni vzbudijo toliko občutkov?

Dokumentarna družinska fotografija sicer fotografira kaos (vsakdanjega življenja), ampak je sama kot delo daleč od tega :). Dokumentarna družinska fotografija se zdi ravno v nasprotju s tem, kar smo bili naučeni: predvsem glede tega, kako moramo (na fotografiji) biti. Pogosto takšni, da smo izven domačega prostora, stran od vsakdanjosti, stran od navadnosti. Fotografija mora biti fotografija posebnega trenutka. Ampak kaj pa je bolj vredno in posebno kot peka štrudlja s svojimi najdražjimi?

In potem ta izraz!

Dokumentarno družinsko fotografiranje je najboljše takrat, ko traja dlje časa in me ljudje, ki jih fotografiram, že pozabijo ter se me malo naveličajo. Tako lahko sedim na tleh, ostajam potrpežljiva, pozorna in pripravljena — in potem se zgodi čarovnija.

Vse osebe v kadru se razporedijo, kot sem si želela. Zato obožujem zgornjo fotografijo.

Mislim pa tudi, da me dokumentarna družinska fotografija sprošča. Ker se sama na ta način učim imeti rada tudi vse tisto, za kar bi si prej mislila, da moram skriti (to je osebna radost, saj sem, ko sem z družinami, priča mnogim lepim in včasih tudi težkim trenutkom — tega seveda ni moč videti na tej spletni strani; to je nekaj, kar je na fotke ujeto točno za to družino :)). Družinsko življenje je celota in ali ni ekstra fino, če ga lahko s seboj preko fotografije vzamemo takšnega, kot je v tistem trenutku bil?

Spodnja fotografija je po mojem mnenju res lep prikaz skupinskega environmental portrait-a (dokumentarnega družinskega prizora, okoljskega portreta oz. morda portreta v kontekstu?). Najprej pri dokumentarni družinski fotografiji fotografinja oseb ne postavlja na določena mesta, ampak čaka, ali se bodo postavile tako, da bo fotka delovala oz. se fotografinja prestavi tako, da bo fotografija delovala.

Poudarek je na vseh štirih osebah, hkrati pa je bila moja želja ujeti prostor, kjer prebivajo. Zato portret, ker so glavni subjekt fotografije osebe in okoljski, ker je okolje baza portreta. Štima? ;)

Prejšnje leto si bom verjetno zapomnila tudi po teh smrdljivcih, ki jih je bilo ogromno. Veliko sem jih ujela v lonček in odnesla ven. En smrdljivec se je znašel tudi na polički, kjer sta sedela fanta. Malo ju je zanimal, malo sta se ga bala, potem pa sta ga s skupnimi močmi le ujela in ga spustila na vrt. Lepo ju je bilo videti, kako si pomagata in skupaj premagujeta strah, da bi pomagala živemu bitju.

Tega ne bi nikoli ujela, če bi se družina odločila za drugačno vrsto fotografije. Vesela sem, da so izbrali dokumentarno verzijo. Tudi zaradi sebe seveda — biti priča sodelovanju, pomoči, razigranosti — je sreča.