ZAKAJ MI JE DRUŽINSKA DOKUMENTARNA FOTOGRAFIJA TAKO BLIZU?
KAKO SE JE ZAČELO?
Včasih sem bila, kot se temu reče po angleško, life-style fotografinja. Hotela sem lepe fotografije z lepimi ozadji (čim več belih sten, lepih in čistih oblačil, krasnih nasmehov, zlate svetlobe, pastelnih barv in pozitivnih občutkov). Razmišljala sem, kako in kje se bomo fotografirali, da bodo fotografije videti sanjske (kot iz revije?). Na tak način sem peljala večino fotografiranj v obdobju pred rojstvom moje prvorojenke. Potem se je v meni nekaj z(a)lomilo. Takšne fotografije niso zmogle nositi tega, kar se je meni kazalo kot resnično. Zakaj se mi je zdelo pomembno, da fotografije prikazujejo resnično? Materinstvo je globoka in intezivna izkušnja (v umetnosti sem iskala tisto, s čimer sem lahko vstopila v dialog). Mnogo tega, kar sem doživljala kot mama, ni imelo odmeva v life-style fotografijah. Življenje je imelo več plasti in je bilo veliko globlje od vseh pastelnih barv (in to sem hotela izraziti in najti tudi drugod - dokumentarna družinska fotografija je bila nekakšno zatočišče).
Tako so minila leta, ko sem fotografirala samo za družinski osebni arhiv, neobremenjeno in čisto po svoje (in to so fotografije, ki me ganejo, so čustveno nabite in se zaradi njih smejem, jočem, plešem). Takrat si sicer nisem mislila, da se bom še kdaj vrnila k profesionalni fotografiji. Ni se mi zdelo, da obstaja prav veliko ljudi, ki bi jim takšna vrsta fotografije kaj pomenila.
VEČPLASTNOST
Več kot sem govorila o dokumentarni družinski fotografiji, bolj jasno mi je bilo, da obstajajo tudi drugi, ki verjamejo, da nosi dokumentarna družinska fotografija vrednost. To je bil, priznam, dober občutek. In dvomi so postali manjši, celo smešni in zdaj sem, kjer sem: na točki, kjer je dokumentarna družinska fotografija največ, kar kot fotografinja zmorem dati drugim. (O tem sem sicer že pisala v pismu in ponovim samo na kratko: dokumentarna fotografija ne pomeni fotografirati kar vse povprek brez glave in repa. Zahteva pozornost, potrpežljivost in zelo dober občutek za pripovedovanje.)
Dokumentarna fotografija je zanimiva, ker je večplastna. Ker ne izključuje okolja, v katerem se družina nahaja, ampak ga naredi za bazo. Ker fotografira ljudi, kakršni so: kompleksni (smešni, intrigantni, zdolgočaseni, naveličani, vzhičeni …). Predvsem pa takšna fotografija slavi življenje in različnost in ne stremi k enakim ozadjem, enakim barvam, lasem, zobem itd.
NOVI ZAČETKI
Jasno mi je, da tak pristop k družinski fotografiji ni zelo razširjen. Nekdo me je nekoč vprašal: zakaj neki bi kdorkoli hotel imeti spomine na to običajnost? Na razmetane sobe? Na ves čas umazana oblačila? Na skakanje po kavču, lezenju pod stoli, poškropljeni kopalnici? Na jok in trmo? Na roke, ki vlečejo tvoje hlače, majice, lase? Na zadnjo prebrano pravljico za lahko noč, ki je že peta po vrsti zadnja?
Prvi odgovor je lahek: ker vse to tako hitro mine (in ti mali, ponavljajoči trenutki niso mimobežnosti, so gradniki vaše družine in vredni tega, da na nek način ostanejo z vami). Tisti daljši pa nosi v sebi nekaj tehtnejšega, in sicer to, da ima pretvarjanje znotraj družine lahko zoprne posledice. V mislih imam pozo: samo da je na zunaj vse videti popolno in podobno neki drugi družini na Instagramu - mi in dom in pes in mačka in avto. Dokumentarna družinska fotografija slavi drugačnost, je potopljena v resnično in črpa iz dejanskosti. Družine so različne - ker pač živimo zelo različna življenja v različnih okoljih z različnimi navadami, željami in pogoji.
Naj ponovim: vsaka družina živi po svoje, ima intimne družinske načine, rituale in neponovljive trenutke. Z dokumentarnim pristopom lažje ujamem in naredim spontane in unikatne fotografije, ki so avtentične in se življenju, kot je, približajo na sočuten način. To je ekstra pomembno. Gre za vas, vašo družino in vaše spomine (Ekstra občutljiva sem tudi glede deljenja fotografij na spletu in se za vsako objavljeno fotografijo posvetujem z vami.)
Dokumentarna družinska fotografija je najboljša (tukaj bi morala narediti piko :)), ampak v resnici sem hotela napisati: dokumentarna družinska fotografija je najboljša, kadar traja več ur (ali cel dan). Zakaj? Ker se ljudje, ko sem z njimi dlje, zares sprostijo (in popolnoma pozabijo name). In s sprostitvijo nastane prostor, v katerem pozorno opazujem družinske interakcije, fotografiram premišljeno in z namenom, da ujamem sobivanje družinskih članov (dotike, detajle, poglede, nasmehe).
Dokumentarna družinska fotografija je darilo vaši družini. Če se vam zdi, da je to nekaj, kar bi radi doživeli tudi sami, mi, prosim, pišite.