DOKUMENTARNA DRUŽINSKA FOTOGRAFIJA: JOGA
Z M sva se pred časom pogovarjali o fotografiranju. Zanimalo me je, če bi bila pripravljena poskusiti nekaj drugačnega od tega, kakor sva se ponavadi fotografirali. Bila je za, dorekli sva datum sredi novembra (pri dokumentarni družinski fotografiji vreme ne igra posebne vloge, saj veljajo tako sonce kot dež, sneg, megla ali veter), in se ob pol desetih dopoldne srečali v njihovem novem domu.
Prispela sem v času, ko so otroci ravno zlezli v svoja dnevna oblačila, nekaj malega pojedli in se zapodili po svojih opravkih. Otroci so se po hiši gibali v svojem ritmu, se po svoje zabavali (in dolgočasili). V času, ki sem ga preživela tam, sem pogsto samo sedela in čakala, da ponovijo kakšen pohod po hiši, se ustavijo za mizo ob starših ali se stisnejo v objem.
M je ustanoviteljica Mangale in učiteljica joge. Jogo pogosto izvaja tudi doma in mlajši sin se je na dan mojega obiska odločil, da se ji pridruži. Spodnja fotografija je spot on učne ure joge za najmlajše ;)!
Tole je spontan objem po končani jogi. In spodaj sem ujela spontan objem na kavču z očetom. To je fora dokumentarne družinske fotografije. Vsi ti trenutki so bili avtentčni. To lahko trdim, ker sem bila tam in sem bila tam že toliko časa, da so me pozabili (zato je čas trajanja družinskega fotografiranja pomemben: od začetka so vsi pozorni, potem pa se začejo pogovori, pospravljanje, kuhanje, ustvarjanje, krešejo se argumenti, letijo igrače, otroci tečejo mimo mene, ne da mi me pogledali). Nikogar nisem prosila, da se objame, nisem klicala izza fotoaparata: poljubček mamici na lička! Samo tam sem bila (pozorna, pripravljena in potrpežljiva) in opazovala, kaj in kako se bo zgodilo. Ko si je otrok zaželel stika, sem bila pripravljena in vesela sem, da sem ujela te trenutke.
Nekaj minut kasneje se je najmlajši odločil, da bi se raje družil s starejšima bratoma, in je pohitel v zgornje nadstropje. Tam so se začele priprave na igro, in vsi trije so selili igrače iz ene sobe v drugo ter se zavzeto dogovarjali, katero bo kdo imel (na koncu je skoraj vse igrače dobil najmlajši - ne zaradi tega, ker bi mu starejša kaj dosti popuščala, temveč zato ker je neverjetno iznajdljiv in vztrajen).
Trije bratje, vsak s svojim izrazom, svojimi načini in svojim ustvarjanjem. Nekaj trenutkov sem preživela tudi v (sredi dneva) zatemnjeni sobi, kjer je en izmed njih vztrajno risal in se učil senčiti svoje risbe.
V sobo sem vstopila z vprašanjem, če smem, in ko mi je dovolil, sem tam ostala nekaj minut. Najprej mi je pokazal, kaj dela in kaj ga zanima, potem sem prijela fotoaparat in naredila nekaj posnetkov. Ko fotografiram, sem spoštiljiva do oseb in do (osebnega) prostora. Pred dokumentarnim fotografiranjem se z družino pogovorimo o njihovih željah in pričakovanjih. To je pomemben korak, da vzpostavimo zaupanje in si zamislimo obris dneva, ki ga bomo preživeli skupaj.
“Slike so fantastične! Kako sem se zabavala ob pregledovanju. Ujela si pristne življenjske momente, izraze in občutke. Neverjetno delo in nepozaben spomin! Hvala ti, navdušena sem.”
Naj zaključim z objavo s fotko, ki je ena izmed mojih najljubših. To je fotografija igre, ki se spontano razvije, ko mama počiva na kavču in sin neutrudno skače okoli nje. Potem se spotakne in pade, seveda se stegne proti njej. Seveda se igra nadaljuje. In tako je prav.