FOTOGRAFIRANJE NA SONCU IN TRAVI
Konec oktobra smo se z družino, ki jo fotografiram od leta 2017, dobili v okolici Ljubljane na obsijanem hribu in se sprehodili do hrasta. Tam smo se ustavili, saj so otroci želeli nanj splezati. Bili so spretni in plezali so visoko. Uživala sem v njihovi družbi. Lepo jih je videti vsako leto in spremljati, kako otroci rastejo. Biti njihova družinska fotografinja že toliko let je ena največjih pohval za moje fotografsko delo.
Na fotografiranje so prišli dobro opremljeni. Prinesli so letala, ki jih je priskrbel dedek, in prinesli milne mehurčke, kar otroke pogosto spravi v dobro voljo (ali slabo, če ne delajo dobro ali se milnica prehitro polije; to vse smo že doživeli ;)). Z mehurčki sta se zabavala tudi starša, ko so se jih otroci naveličali, kar je velik plus. Na tem sprehodu je bilo možnosti za fotografiranje ogromno. Otroci so bili razigrani in fotografiranje je bilo dinamično in aktivno. Bilo je veliko smeha, poskokov in otroške radosti.
Moj cilj fotografiranja je bil (poleg tega, da sem naredila nekaj preprostih portretov) ujeti njihovo družinsko dinamiko. To pomeni uporabljati pristop dokumentarne družinske fotografije (biti dovolj blizu, da ujamem njihova resnična čustva, a v njihov prostor ne posegati na način, da bi jih motila.) Moja želja je bila ujeti, kako reagirajo en na drugega, kako se otroška nežnost in želja po dotiku prepleta z željo po svobodi in prostem, divjem tekanju.
Obožujem to, da sta imela starša pogum biti, kakršna sta. Ljudje hočejo (ali misljo), da je treba biti pred fotoaparatom zadržan (se obnašati na določen način). Tega sama ne verjamem. Verjamem, da je prav, da si dovolijo (dovolimo) biti hudi, ko smo hudi, in naslednji trenutek veseli in igrivi. Tega sem vesela kot fotografinja, ker vem, da bosta ob takšnih najbolj izraznih fotografijah starša z otroki lahko govorila o marsičem. O ljubezni, nežnosti, igrivnosti, jezi, bolečini. Vsi ti občutki so del družinskega življenja. In to je tisto, kar hočem fotografirati.
Bilo je že čisto na koncu, ko smo fotografiranje že skoraj zaključili. Otroci so bili naokoli in A se je usedla na travo k stvarem. Pogovarjali sva se o tej fotografiji (ki je ravno nastala). Takrat sem ji rekla, da bo to moja najljubša fotografija dneva. Potem sva se smejali. Ampak je res, ali ni? Mama se po sprehodu usede, pusti otrokom, da tekajo naokoli in se naužije sonca, svežega zraka in ljubezni, ki je čisto blizu, tako resnična in močna.
Res mi je všeč. Vse skupaj mi je bilo všeč. ;)