Kakšno (družinsko) fotografiranje naj izberem?
V prejšnji objavi sem zapisala takole: Družinsko fotografiranje je lahko marsikaj. Na misel mi pridejo portreti v studiu ali fotografiranje v naravi ob sončnem zahodu. Mislim, da veljajo vsi načini, na katere želijo ljudje ohraniti svoje spomine. Verjamem, da je najpomembneje to, da se za eno od teh možnosti sploh odločijo.
Pred časom sem govorila s K., ki je noseča in želi, da skupaj napraviva nekaj fotografij. Pogovarjali sva se tako o dokumentarni kot portretni fotografiji. Povedala sem ji, zakaj mi je dokumentarna fotografija všeč in nekaj minut kasneje mi je K. zastavila zelo zanimivo vprašanje.
Kako se dokumentarno fotografirati, da stvar ni čudna?
Dokumentarna družinska fotografija je iskanje in beleženje avtentičnih trenutkov. Ne pomeni recimo “delati se, da fotografinje tam ni”, temveč fotografinji dovoliti priti blizu. To ni vedno lahko. In prava bližina ni nekaj, kar dosežemo v nekaj minutah (zato je pri dokumentarnem družinskem fotografiranju fino izbrati večurno druženje). Morda lahko občutke ob (dokumentarnem družinskem) fotografiranju primerjam z nelagodjem, ki ga človek občuti, ko vstopi v prostor, kjer ne pozna veliko ljudi. Sicer si želi videti to razstavo ali poslušati ta koncert, a ker tega že nekaj časa ni počel (recimo: kovid), se mu zdi, da to ne bo šlo skozi. Skratka, nekaj časa so občutki lahko ambivalentni.
Fotografija, ki je nastala med dokumentarnim družinskim fotografiranjem pri M&M. Ena mojih najlubših, ker je tako zelo resnična :).
Podobne občutke imamo lahko tudi, ko se odločimo, da se bomo (dokumentarno) fotografirali. Sprva je lahko malce čudno, potem pa se zgodi lajf (nekaj je padlo na tla in je to treba pobrati, nekdo pokliče in se oglasimo, treba je zamenjati umazano obleko itd.) in fotografinja fotografira, kar se dogaja. Da se človek navadi bližine drugega, je potreben čas in zaupanje. In ker nismo igralci, bomo slej kot prej na življenje začeli (tudi ob prisotnosti fotografinje) reagirati, kot bi, če je ne bi bilo zraven.
Želja po tem, da bi ohranili spomine na nek trenutek v življenju, je lepa. Obstaja več možnosti, na kakšen način lahko te spomine ohranimo.
ALI imam LAHKO OBOJE? PRISTNOST IN PORTRETE?
Ni samo enega načina, kako fotografirati ljudi (ali karkoli). Veliko je odvisno od okolice, pričakovanj in želja. Najboljše je, če se o vsem tem pogovorimo. Bolj kot mi oseba zaupa (konec koncev fotografiranje ni tako zelo enostavno, kot se danes v dobi vsesplošnega snemanja in fotografiranja lahko zdi), lažje bom zmogla narediti “pravo” fotko. Narediti pravo fotografijo pomeni, da smo si na nek način v tistem trenutku blizu. Da smo si na voljo. Naj bo to način, na katerega oseba gleda v fotoaparat, se postavi pred fotoaparat, se nasmeje (ali pa ne: Smile! You smile! 🙂📷), pleše, pade, se pobere …
Fotografija je nastala med portretnim fotografiranjem za Magic Garden Designs x Mangala.
Ena možnost, ki jo oseba lahko izbere, je portretno fotografiranje. Namen portretnega fotografiranja z Mino je bil jasen, potrebovali sva nekaj life-sytle portretov, ki bodo uporabni:
za predstavitev kolekcije Botanica, ki je nastala v sodelovanju Magic Garden Designs x Mangala
in samostojno.
Zgornji portret je nastal nekaj minut pred tole spodnjo fotografijo. Katera fotografija je “lepša”? Katera je “resničnejša”? Katero bi jaz izbrala?
In vrnem vprašanje: zakaj bi bilo treba izbrati? Vsaka ima svoj namen, vsaka nosi svoj spomin. Zgoraj je Mina, ki posluša moj glas in si spenja lase. Najin namen je bil portret, ki budi prijetne občutke in fotografija, kjer se čuti lahkotnost tkanine Mašinega handmade puloverja.
Spodaj je Mina, ki po telefonu ureja urnik za naslednji dan (kdaj se delavci dobijo na terenu, kam zasaditi magnolijo, kdaj pobrati skale …), na tej fotki je najino razdejanje, ki sva ga pustili na travniku (in skoraj izgubili sončna očala). To je behind-the-scenes — vse to vmes, kar zame nosi veliko vrednost. Meni je ta fotografija extra krasna in zelo blizu.
Pomembno se je vprašati, kaj je tisto, kar hočemo ohraniti, česa ne želimo pozabiti? Čemu služi fotografiranje? Ponudim pa še eno vprašanje, za katerega bi rekla, da ga je fino malce prežvečiti.
Fotografija “behind the scenes” oz. ujet (dokumentaren) trenutek med portretnim fotkanjem. Fotografija je nastala med fotografiranjem za Magic Garden Designs x Mangala.
ČESA SE BOJIMO, KO SE FOTOGRAFIRAMO?
Stati pred fotoaparatom ni vedno prijetno. Tudi meni ne. Doživela sem tako prijetne kot neprijetne izkušnje. Štekam strah pred tem, da bi bilo nekaj čudno, da bi sami izpadli čudno (weird ali še bolje cringey). Ljudje smo pogosto navezani na eno izmed svojih podob, težko sprejmemo, da nas lahko nekdo vidi popolnoma drugače, nas “zasači” v trenutku, ko fotoaparatu ne kažemo “lepšega” profila.
In zdi se mi, da je pri izboru dokumentarnega (družinskega) fotografiranja morda ta strah (slišala sem že nekaj variiacij na to temo 😜) tisti, ki ga je fino nasloviti. Z veseljem se o tem tudi pogovarjam, zato me le pokličite.
Fotografija ima sposobnost ohraniti spomine in nas hkrati obdariti s tem, da zamaje/razširi/odpre naša prepričanja, kar je ena izmed najkrasnejših stvari, kar jih kot umetnost zmore.