M je moja prijateljica. Spoznali sva se v prvem letniku gimnazije, ko je imela kratke lase, nosila je širok dres NHL lige in na nadlahti imela svoj prvi tatu. Zdela se mi je ekstra kul (in to tudi drži :)).

Nisem vedela, da bom imela to srečo, da jo bom lahko še leta kasneje pogosto srečala, si delila z njo veliko intimnih resnic glede življenja, prijateljstva in materinstva. Privilegij je bil fotografirati njeno družino.

Začelo se je nekaj let nazaj z iskanjem ene fotografije v lastnem, zelo polnem arhivu fotografij. Arhiv vsebuje več deset tisoč fotografij. Je dobro urejen, a tiste fotografije še vedno nisem našla. Sem pa spotoma v posebno mapo shranjevala vse fotografije, ki so izžarevale živost, iskrenost, spontanost. Ko sem jih imela na kupu, mi je postalo jasno, da so vse moje najljubše fotografije po svoji naravi dokumentarne. Nastale so brez gledanja v kamero, brez poziranja. Nastale so takrat, ko sem bila kot fotografinja najtišja in najmanj opazna.

Prijateljem ali sorodnikom bi radi podarili bon za fotografiranje. Preden se odločite, kateri bon je primeren za vaše najbližje, lahko preberete blog objavo, da se boste lažje odločili, kaj izbrati.