Magic garden designs & Alliver Atelier

Za srečanje v Alliver Atelier smo se dogovorile, ker se je Mini in Poloni po njunem prvem srečanju zazdelo, da se morata še videti. Polona, ustanoviteljica Alliver Atelier-ja, je Mino pred dvema tednoma povabila k sebi na svoj vrt, saj se je znašla v zagati, kako povezati prostor med steklenjakom in vrtom, kjer goji zelenjavo ter rože. 

Namen tega drugega srečanja je bil, da Polona Mino nauči, kako se dela venčke. Ko sta Mina in Polona nabirali cvetje in smo vse skupaj upale, da se bo sonce le prikazalo, sem se sprehodila po vrtu. Zavila sem v steklenjak, kjer je dišalo po jeseni. Na mizi je bila torta posuta s cimetom, ob stenah so na vrvicah visele slike in risbe, na poličkah so bili ročno izdelani predmeti iz blaga in filca. V kotu steklenjaka je stal razkošen šopek oranžno-rdečega cvetja.

Polona je na veliko leseno mizo pred steklenjakom prinesla še vejice oljke, hrasta, cvetove hortenzij, cinij, nekaj trdoleske, šlajerja ter robidovja. Potem sta začeli z delom.

Svoje znanje je Polona nabirala v mnogih knjigah, v vrtnarstvu Tement v Mariboru ter obiskala tečaj v Firencah. Zdaj gradi rastlinjak za sejančke, v katerem bo vzgajala svoje cvetje. 

Ko sva se tisto popoldne vozili k Poloni, mi je Mina povedala, da je bila namera, s katero sta s sodelavko Anjo zrisali načrt, namera ustvarjalnega prehoda in energijske podpore, ki jo človek potrebuje, ko se odloči, da bo v svoj vsakdan vnesel nekaj potrebnih in življenje podpirajočih sprememb. Okolje, v katerem bivamo (tako mikro kot makro) določa naše poti, misli in obnašanje. Vsaka sprememba, ki jo vnesemo v prostor mora vsebovati zavedanje, da gre za premik, ki lahko na dolgi rok popolnoma spremeni naše dojemanje in občutenje sveta. To je bilo tisto, kar je imela Mina v mislih, ko je v skicirko zarisala prve črte njenega vrta.

Mina se je po prvem srečanju na Polonino pozornost in skrbnost odzvala z odprtim srcem in željo, da izve še več o tem, kako lahko na svojem vrtu najdemo to, kar v naše domove, na naše mize ali vhodna vrata privabi barve, vonje in teksturo. 

Ko so bili venčki narejeni, smo odšle še do Poloninega vrta, kjer goji zelenjavo in rože. 

Počutiti se dobro in varno je privilegij, ki je danes za mnoge žal težko, če sploh dosegljiv. Me smo imele srečo (imamo srečo), da smo lahko tisto popoldne živele kot v pravljici. Jesen je dišala, spustil se je mrak in ko je postalo hladno, smo sedle za skupno mizo, pojedle kos torte in uživale v druženju.

Sonca sicer nismo dočakale, a smo namesto tega prižgale ogenj. Se zavedam - extra cheesy. A bilo je lepo.♥️