lejšmanioza

Ballata, po domače Bala, je k nam prispela s Sicilije. Oktobra 2023 jo je M odšel iskat v Padovo, kamor so s kombijem dostavili kužke, ki so potem dalje potovali v Nemčijo, Avstrijo in Švico. Prispeli so sredi noči, ker se je kombi pokvaril in so živali s Sicilje do Padove potovale več kot en dan. Ballato so predali M-ju. Domov sta prišla okoli tretje ure zjutraj.

Prvih nekaj dni je bilo napornih. Bala je večkrat polulala tepih, pogrizla, kar je našla. Ponoči je jokala, ker ni hotela biti sama, jaz pa si je nisem upala spustiti v zgornje nadstropje (takoj je skočila na posteljo), ker še nisva bili pri veterinarju, da bi preverili, če je brez parazitov in zdrava.

Ko sva prišli do veterinarja, da bi pomirila svoje skrbi glede morebitnih bolezni (morda se kdo od vas še spomni moje zgodbe z Olijem), sem izvedela, da izboklinice, ki jih ima Bala pri očesu in na notranji strani noge, niso zgolj posledica kakšnega pasjega ravsa, temveč pokazatelj bolezni, ki se ji reče lejšmanioza. Balo bi morala nekaj dni kasneje pripeljati nazaj na veterino, kjer bi jo zadržali in preverli, kaj lahko naredijo (omenili so, da bo tam ostala čez noč, saj morajo vzeti veliko vzorcev in vse se je slišalo precej grozno). Med telefonskim pogovorom dan kasneje, ko sem izvedela, da je bolezen nevarna tudi za ljudi (bolezen se prenaša s pomočjo zajedalca, ki se mu reče peščena muha), sem bila podučena, da so tudi v Sloveniji psi, ki čakajo na posvojitev, in da bi se vsemu temu lahko izognila, če bi tukaj posvojila psa. Ta stavek mi je malo strl srce.

Misel, da bi morala Bala zdaj, ko je le prispela k nam, zopet nekam stran med igle in raziskave (čeprav sem od prostovoljke H iz zavetišča, ki je poznala to bolezen, dobila informacije, da je test za potrditev lejšmanioze zelo preprost in psa ni treba nikjer zadrževati), sem odpovedala domenjen termin in začela iskati veterinarja_ko, ki bo 1) bolj prijazen_a in 2) znal_a pomagati na način, da bo za Balo najmanj stresno.

Po NIJZ je lejšmanioza (tudi lejšmanija, lejšmanijoza ali lišmanioza) bolezen kože, sluznic in notranjih organov, ki jo povzročajo zajedalci, bičkarji iz vrste Leishmania. Bolezen se lahko manifestira v različnih oblikah, najpogosteje pa se pojavljata kožna in visceralna (prizadetost notranjih organov) oblika te bolezni.

Sedaj vem tudi, da se bolezen z juga širi vse bolj na sever zaradi podnebnih sprememb in se tudi v Sloveniji psi že lahko okužijo s tem parazitom. Peščena muha je najbolj dejavna v toplih krajih ob zori in mraku.

Ali me ni skrbelo za otroke, saj se bolezen prenaša na ljudi? Noro. Vedela sem premalo, informacije na internetu so bile grozne. Očitala sem si, da sem neodgovorna in da bi morala posvojiti psa v Sloveniji. Da sem zaradi svoje nevednosti (ali je nevednost v takšnem primeru sploh dovoljena?) ogrozila vse družinske člane, vključno z našimi prihranki. Jokala sem, bilo me je sram, počutila sem se krivo.

Potem sem preko svoje računovodkinje prišla do naslova veterine, kjer to bolezen zelo dobro poznajo, saj zdravijo veliko hrtov iz Španije (tam je bolezen endemična). Veterina se imenuje Šolska veterinarska ambulanta BIC Ljubljana in veterinarka Urška Petek, ki naju je sprejela, aktivno pomaga tudi v organizaciji Hrtji svet, kjer pomagajo pri posvojitvah hrtov (galgov) iz Španije ali greyhoudov iz Irske.

Urška je pristopila zelo mirno in prijazno, mi vse razložila, Bali pa vzela kri, ki smo jo poslali na testiranje v laboratorij v Italiji. Izvidi so se vrnili čez 10 dni in bili pozitivni na lejšmaniozo. Urška je predpisala primerno zdravilo, pogovorili smo se o prehrani (ledvice so zaradi zdravila obremenjene in potrebno je preventivno skrbeti, da pes ne zaužije preveč purinov) ter začeli z dodatki za preprečevanje nastanka sečnih kristalov.

Poleg bolezni je bila Bali prestrašena in negotova psička (to je sicer še vedno res, a smo našli način, kako ji tudi pri tem pomagati). Počasi, počasi so se stvari postavile na svojo mesto. Sprejela sem svoj občutek krivde, sprejela sem njeno bolezen. Več kot sem imela informacij, lažje je bilo. Počasi je namesto skrbi in strahu začela rasti pristna navezanost.

Bala je leto dni 2x dnevno prejemala zdravilo in nastopil je čas za ponovno testiranje (pse s potrjeno lejšmaniozo se testira vsako leto do konca njihovega življenja, da se lažje prilagodi terapijo). Bilo je poletje 2024, ko me je klicala Urška, da so prejeli izvide in da so izvidi dobri. Odgovorila sem ji, da so se zmotili. Vedela sem namreč, da je lejšmanioza neozdravljiva bolezen in da se terapijo jemlje doživljenjsko. A Urška je ponovila besede in rekla, da se včasih, čeprav zelo, zelo redko zgodi, da pes “premaga” bolezen (ali da se delovanje parazita tako zmanjša), da pes ne potrebuje več terapije, saj izvidi kažejo, da je zdrav.

Novice sem bila vesela, a ji od začetka nisem verjela in sem hotela ponoviti testiranje (a ga nisem in sem počakala na letošje testiranje). In izvidi so bili dobri tudi letos. Razumem, da je njen primer skoraj edinstven. Vem tudi, da jo bomo doživljenjsko testirali, saj se lahko bolezen čez nekaj let vseeno lahko vrne, a trenutno je Bala zdrava in ne potrebuje redne terapije.

Morda se temu reče srečno naključje. Morda hitro ukrepanje (hvala prostovoljki H, ki je bila ves čas na voljo in v veliko podporo). Morda pravilna strokovna odločitev. Ne vem, vsekakor pa se temu, kar občutim ob dejstvu, da je Bala zdaj brez zdravil, reče hvaležnost.

Ob podpori prostvoljke H in pomoči strokovne ekipe Šolske veterine sem Balino bolezen lažje sprejela. V tem času sem izvedela tudi, da obstaja mnogo družin, ki so ravno tako posvojile psa ali mačko z lejšmaniozo, ter da je bolezen ob pravilni strokovni pomoči in zaščiti psa pred paraziti ključnega pomena za lažje življenje tako živali kot njenih skrbnikov.